"Sedel sem na stari leseni klopci ob kamniti poti. Sonce je upiralo zadnje rdeče žarke v veličastni skalni klin, ki je zapiral obzorje na drugi strani. Tam nekje pod njim se je še oglašalo žvenketanje kovačije zapoznelih navez. Prav nič se jim ni mudilo v dolino. Le zakaj, saj so šotori blizu... Večerni vetrc je hladil razgrete skale in z morske strani prinašal značilen vonj po mediteranskem rastju, ušesa pa je prijetno božal šum brzic v potoku, ki se je spuščal v ozki kanjon. Duša in telo sta bila zadovoljna z dnevom, ki je mineval, čeprav je bilo slišati nekaj pritožb nad razbolelimi mišicami in posneto kožo na konicah prstov. Pravzaprav mi ni nič manjkalo; morda le to, da bi lepoto trenutka lahko delil še s kom. Ker je sreča, kot sem nedavno slišal lepo misel, edina stvar, ki se podvoji, če jo z nekom deliš." (Pavle Kozjek: Življenje alpinista)
Več fotografij v Galeriji.
Ni komentarjev:
Objavite komentar