Ljubljansko barje. Tišina šepeta, megla obliva ponosnega osamelca. Rojeva se nov dan. Škljoc, škljoc, škljoc...tresk, tresk. Šele tedaj se zavem, da nisem sam. V daljavi opazim trop srn, ki sem jih zmotil pri jutranji paši. Izmenjamo si pogled, nato pa se odpravimo vsak svojim dogodivščinam naproti.
Naročite se na:
Objavi komentarje (Atom)
Ni komentarjev:
Objavite komentar